Trije temeljni zakoni
Homeopatija je učinkovit sistem zdravljenja, ki je nastal v Evropi pred dobrimi 200 leti. Njen utemeljitelj je nemški zdravnik Samuel Hahnemann. Hahnemann je ob prebiranju medicinskih znanstvenih tekstov tedanjega časa nekoč pomislil, da zdravilna moč, ki jo posedujejo zdravilne rastline, izvira pravzaprav iz tega, da so rastline sposobne v zdravem organizmu povzročiti podobne bolezenske simptome in znake kot sama bolezen, ki jo želimo s temi zdravilnimi rastlinami pozdraviti.
To temeljno idejo (oziroma načelo podobnosti) je skozi desetletja razvijal naprej in določil še dve temeljni zakonitosti homeopatskega zdravljenja.
Načelo totalitete simptomov pomeni, da je za izbiro pravega zdravila pomembna celostna slika bolezni, ki se kaže v obolelem organizmu. Vsaka bolezen povzroči spremembe na mentalni (psihični) ravni, spremeni se delovanje organizma kot celote (splošni simptomi, kot so raven energije, spanje, potenje, apetit …) in seveda se zgodijo spremembe na lokalni ravni, kjer gre za prizadetost določenega organa ali (dela) organskega sistema (vnetja, bolečine …). Tako gre na primer pri otroškem vnetju ušes, kjer ima otrok visoko vročino, škrlatno rdeč uhelj, je zelo žejen, prepirljiv, kričav in ga je treba pustiti pri miru, za popolnoma drugačno obliko bolezni kot pri drugem otroku z vnetjem ušes, ki milo toži, stoka, ga je treba vseskozi nositi, noče piti in nima izrazite vročine. Taki bolezenski sliki sta za uradno medicino ista bolezen, ki zahteva enako zdravilo, za homeopatijo pa dve popolnoma različni, ki zahtevata različno zdravilo. Iz tega načela izhaja tudi jasna posledica, da je treba homeopatsko zdravilo izbrati za vsakega posameznika individualno. Tudi če dva zbolita zaradi istega vzroka, lahko razvijeta drugačno sliko bolezni in potrebujeta različno zdravilo.
Tretji temeljni kamen homeopatije pa je načelo minimalnih doz. Hahnemann je s poskušanjem ugotovil, da če zdravilne raztopine sistematično redči in pretresa (potencira), se njihova zdravilna moč povečuje, neželeni učinki pa zmanjšujejo, saj vemo, da so nekatere zdravilne rastline v nerazredčeni obliki lahko strupene. S to t. i. »dinamizacijo« so homeopatska zdravila postala varna, brez stranskih učinkov, obenem pa nežno in globoko učinkovita. Brez strahu se uporabljajo v vseh starostih in stanjih, med nosečnostjo in porodom, pri dojenčkih, otrocih, odraslih in starostnikih.
Znanstveni temelj homeopatije
Znanstveni temelj homeopatije je sistematično opazovanje učinkov posameznih homeopatskih zdravil na zdravih ljudeh. To se naredi s t. i. homeopatskim preskusom, kjer skupina zdravih ljudi sistematično več dni zapored in večkrat dnevno jemlje določeno potenco homeopatskega zdravila. Voditelj preskusa sistematično beleži vse simptome na vseh ravneh organizma (mentalni, splošni, lokalni), ki se pri preskušancih pojavijo v naslednjih dneh in tednih in tako dobimo celotno sliko zdravila. Kasneje se vsa ta zdravila preskusijo na bolnih ljudeh, ko se totaliteta simptomov bolezni in zdravila ujema, in če so ta zdravila sposobna bolezen pozdraviti, dobijo potrditev – šele tedaj najdejo svoje mesto v homeopatskih knjigah. Pionirji homeopatije so tako preskusili skoraj vse zdravilne snovi v naravi. To pionirsko delo je izredno tako po obsegu kot po kakovosti in z velikim zaupanjem se ga poslužujemo homeopati tudi v sodobnosti. Vsi sodobni homeopatski preskusi so pokazali enake rezultate kot oni, stari 200 let. Homeopatija je ponosna na svoje začetke in vse znanje samo nadgrajuje, starih in preverjenih spoznanj nikoli ne zavrača. Ker v zadnjih stotih letih ni bistveno spreminjala temeljih teoretičnih pravil niti vedenja o zdravilnih učinkih homeopatskih zdravil, ji nekateri očitajo zastarelost. Zame pa je ravno to dejstvo dokaz, da je homeopatija vredna zaupanja, ker se očitno naslanja na nespremenljive naravne zakone.