Vsak od nas je rojen v določeno družino (sistem), ki ga zaznamuje in oblikuje njegovo osebnost. Vsaka družina ima specifične povezave in vezi med člani, svoj način čustvovanja in izražanja čustev, edinstvena vzdušja, meje, razmejitve itd. Pomembni odnosi v našem otroštvu in mladosti (predvsem z mamo in očetom) vtkejo v nas vzorce, vedenja in vzdušja, ki jih nosimo s sabo in so globoko zarisani v našo psiho. Ti vzorci se posebej pokažejo in postanejo pomembni, ko se zaljubimo in začnemo z nekom graditi nov odnos. Tako fant kot dekle v odnos vnašata nekaj svojega, nekaj, česar sta navajena, jima je domače in poznano, nekaj, čemur globoko pripadata. V svojem novem odnosu in novi družini (nehote) ponovita dinamiko, ki jo prineseta iz izvorne družine oziroma “od doma”.
Dinamika, ki jo fant in dekle (mož in žena) ponavljata na svoj način, pa par velikokrat lahko spravi v pravo stisko. Oba čutita, da delata, razmišljata, čustvujeta in se odzivata tako, “kot je prav”, partner pa tega ne zmore razumeti in sprejeti. V odnos se zarisujejo prvi prepiri, konflikti in celo travme, ki si jih nihče od njiju ne želi, po drugi strani pa ne vesta, kako bi jih preprečila in kaj bi lahko storila, da bi bilo drugače. Prepiri so najpogostejši ravno glede tistega, kar partnerjema največ pomeni, zato ju nerazumevanje tudi najbolj rani. Konflikte (nezavedno) vedno znova ponavljata v upanju, da ju bo partner vendarle začutil, slišal, razumel in potolažil. Če se to ne zgodi, se njuna stiska le še povečuje.
Relacijska družinska terapija pomeni obliko pomoči posameznikom, parom ali družinam, ki se znajdejo v takšnih stiskah. Posameznik ali par ob terapevtu prepozna in predela globlje vzroke, ki so povzročili nerazumevanje, konflikte, stiske ali zlorabe v odnosu. Ob terapevtu se v varnem okolju znova prebudijo njegovi temeljni afekti (temeljna čustva), spomini na vzdušja in dogodke primarne družine, osebne bolečine in stiske odnosa, ki jih ni še nihče prepoznal in naslovil. Ob terapevtu posameznik počasi prepoznava, kako se v njem prepletajo osebna zgodovina, pretekle izkušnje (intrapsihična raven), odnosi, ki jih vzpostavlja (interpersonalna raven), ter vpliv družine kot sistema (sistemska raven).
Ob terapevtu posameznik ali par vse to lahko poveže na bolj funkcionalen način, temeljne afekte regulira in ustrezneje predela ter laže prevzame odgovornost za svoja dejanja in odnose. Hkrati ima možnost, da razreši zapletene in boleče odnose.