K terapevtu se hodi samo tarnat, od tega v resnici ni nobene koristi.
Psihološko svetovanje in terapije delujejo po različnih načelih, smereh, metodah in nekatere izmed njih so tudi suportivne. To pomeni, da posameznik strokovnjaku zaupa svoje težave, dobi sočutje in mu je nekaj časa laže, a to ne prinaša trajnejših in bistvenih sprememb. Posameznik prej ali slej v življenju spet ponovi iste vzorce ter “se rani” na istih ali podobnih področjih.
Družinska relacijska terapija ima višje cilje in si prizadeva, da bi posameznik zmogel doseči spremembe ter višjo kakovost življenja na več ravneh – izboljšati razumevanje sebe, sprejeti odgovornost za svoja dejanja in življenje, spremeniti regulacijo afektov razumeti svoje družinske vzorce in na kakšen način jih ponavlja … Končni cilj terapije so torej spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju in/ali telesnem doživljanju, obenem pa večja funkcionalnost, kakovostnejši odnosi, varnejša navezanost itd.
Da bi bile te spremembe mogoče, se morata potruditi tako pacient kot terapevt. Pacient mora biti motiviran spregovoriti o sebi, svojem doživljanju, čustvovanju, morebitnih bolečih in travmatičnih izkušnjah; pripravljen mora biti počasi spreminjati stare vzorce, videti sebe in druge z različnih zornih kotov itd. Terapevt pa mu mora stati ob strani ter mu strokovno in sočutno pomagati razrešiti osebne stiske ter boleče in nefunkcionalne odnose.
Terapevtu bom moral na terapiji povedati vse, kar me bo vprašal.
V terapiji velja načelo, da vsak pove samo tisto in toliko, kot sam želi. Odpor do tega, da bi povedali vse in se v popolnosti razkrili, je popolnoma normalen, upravičen in tudi nujen. Vsak od nas v sebi nosi življenjske izkušnje, ki so edinstvene in so nas globoko zaznamovale. Mnoge med njimi so boleče ali strašljive in se jih niti ne spominjamo radi, kaj šele, da bi o njih komu pripovedovali. Vse so “vpisane” v naše telo in mnoge lahko izzovejo močno čustveno ali telesno reakcijo (tresenje, globoko dihanje), kadar o njih razmišljamo in govorimo. Naše telo in naš spomin sta si jih zapomnila toliko in tako, da sta zavarovala našo osebnost. Način, “kako smo jih shranili vase”, nas varuje pred tem, da bi nas psihično zlomile ali naredile nefunkcionalne.
Izkušen terapevt ve, koliko, kako in v katerih okoliščinah zelo sočutno naslovi dogodke in področja posameznikovega življenja, ki so tako skrbno varovana. Pri tem tudi skrbno pazi, da se posameznik počuti dovolj varnega in gotovega, da o bolečih dogodkih lahko počasi spregovori. Vedno upošteva posameznika in pazi, da govorita le toliko in o stvareh, kolikor posameznik to zmore in želi. Vedno je posameznik tisti, ki se mu prilagaja celotna terapija in vsebina pogovora, in lahko terapevta kadar koli ustavi, če o nečem ne želi več govoriti. O področjih, ki niso nujna za potek terapije, posamezniku ni treba govoriti. Terapevt taktno, strokovno in sočutno sprašuje in naslavlja samo tiste vsebine, ki so terapevtskega pomena in o katerih bi bilo dobro spregovoriti, da bi prineslo napredek, spremembo, izboljšanje stanja.
Terapevt ne bo mogel nikoli popolnoma razumeti, kaj se mi je zgodilo (ker sam nima enake izkušnje).
Večina ljudi nosi v sebi nekakšno ambivalenco – po eni strani težnjo, da bi skrili, ohranili zase določena doživetja, misli, (težke) izkušnje; po drugi strani pa si želijo, da bi tudi o teh izkušnjah nekoč z nekom lahko spregovorili, da bi jih nekdo slišal, začutil in razumel. Preden se nekdo odloča za terapijo, čuti mešanico občutkov, saj ne ve, kaj ga bo terapevt spraševal, kaj bo želel slišati od njega, koliko ga bo “silil”, da o določenih temah spregovori, koliko ga bo v resnici začutil, ga razumel, začutil njegove najgloblje stiske, krivice, žalost, bolečino, koliko ga bo znal prepoznati in kako bo ovrednotil, znal spoštovati ali zaščititi tisto, kar bo slišal.
Izkušen in čuteč terapevt ves čas skrbi, da pacient pove toliko in tako, da se v terapiji počuti sprejetega, razumljenega in varnega. Spodbuja ga, da (s)pregovori o temah, ki so terapevtskega pomena in zna začutiti, kdaj je bilo povedanega (za tisto srečanje) dovolj. Koliko in kako je sposoben posameznika začutiti, pa je odvisno od terapevtovega znanja in zmožnosti sočutja ter posameznika – koliko je zmožen in motiviran spregovoriti o sebi oziroma tvegati povedati nekaj, česar morda ni povedal še nikomur.
V individualnih terapijah posameznik s pomočjo terapevta vse, kar pove, na nov način ovrednoti, se razbremeni krivde, prevzame odgovornost, izboljša samopodobo itd. V partnerskih terapijah se par ravno s tem, ko spregovori o bolečih in “skritih” temah, na novo in globlje poveže.
Terapevt bo vedel vse o meni (že če me bo samo pogledal).
Terapevt nikoli ne bo vedel vsega o vas. Prav tako vas ne more “poznati”, že če vas zgolj pogleda ali se pogovarja z vami. Terapevt se pri spoznavanju ljudi opira na splošne življenjske izkušnje (tako kot vsak človek, ki spozna drugega človeka), v pomoč pa so mu tudi strokovno znanje, izkušnje in intuicija (rekli bi lahko tudi talent za to, da “začuti” sočloveka). Če bi vas želel še bolje spoznati, bi to lahko storil s specializiranimi psihološkimi vprašalniki ali drugimi psihološkimi testi.
Terapevt mi bo dajal navodila, kaj moram storiti in česa ne smem.
Namen in smisel terapije je, da posameznik sam spozna in poišče rešitev zase, za svoje odnose in življenje. Terapevt mu pri tem stoji ob strani, ga spremlja, spodbuja in motivira. S specifičnimi navodili poseže samo v posebnih primerih, kadar gre, recimo, za nasilje, samodestruktivna dejanja, psihiatrična ali organska obolenja, odvisnosti ali zlorabe.
Terapevt bo rekel, da ravnam narobe in bo pritrdil mojemu možu/ženi.
Terapevt enakovredno posluša in ovrednoti oba partnerja ter se ne postavlja v vlogo razsodnika. Vsako čustvovanje, mišljenje, vedenje; vsak odziv in dejanje ima svoj “razlog”, ki izhaja iz osebnosti posameznika, značilnosti odnosa ali vzorcev primarne družine. Terapevt si prizadeva, da bi vsak od partnerjev v terapiji dobil globlji vpogled v vse to ter da bi “slišal, razumel in začutil” tudi partnerja, njegove razloge, njegove stiske, ki so ga “naredile takšnega, kot je”. Terapevt si prizadeva, da bi partnerja v terapiji prišla do medsebojnega sočutja ter poglobila svoj odnos.
Terapevt bo mislil, da sem malo nor.
Med laiki oznaka “biti malo nor” označuje širok sklop vedenj, mišljenj in čustvovanj in v šali večkrat rečemo zase ali za druge “ti si malo nor” ali “jaz sem malo nor”.
Med strokovnjaki so resnejša in bolezenska stanja zajeta v psihiatrični klasifikaciji in merila za diagnosticiranje so tudi jasno opredeljena. O psihiatrični diagnozi oziroma bolezenskih stanjih govorimo, če gre za resnejše psihične bolezni in stanja, kot so na primer shizofrenija, (manična) depresija, anksioznostna stanja itd. Vendar tudi v teh primerih ne govorimo o “norosti”, temveč o boleznih, ki so vredne zdravljenja in sočutja.
Terapevt je usposobljen, da te znake prepoznava, in kadar jih prepozna, posameznika napoti k osebnemu zdravniku, psihiatru ali nevrologu. Terapevt je posebej pozoren na znake samodestruktivnega vedenja (npr. suicidalne misli ali dejanja), na (psihično ali fizično) nasilje do drugih, zlorabe, znake, ki nakazujejo duševno bolezen (npr. halucinacije, blodnje), na anksiozne motnje (npr. panični napadi) ali znake, ki nakazujejo organske motnje (npr. epileptični napadi). Kadar terapevt zazna katerega od omenjenih znakov, je nujno sodelovanje s strokovnjaki zdravniki, saj terapevt za zdravljenje psihiatričnih ali organskih bolezni ni usposobljen.
S temi stanji se terapevt sreča razmeroma redko, saj se posamezniki po navadi že prej obrnejo na osebnega zdravnika ali psihiatra. Večina ostalih mišljenj, vedenj, prepričanj (tudi če so razmeroma redka) pa navadno niso bolezenskega izvora. Mnogo ljudi dela stvari, ki so nekoliko nenavadne, niso pa stvar patologije, temveč del osebnosti, ki daje vsakemu od nas poseben pečat. Včasih so te posebnosti lahko zelo izvirne in simpatične.
Z možem/ženo imava težave v najinem odnosu, vendar mož/žena noče niti slišati, da bi šla skupaj k terapevtu. Bi se najin odnos lahko kaj spremenil/izboljšal, če bi šel/šla k terapevtu sam/a?
Pogosto se zgodi, da kdo od partnerjev začuti, da ne zmore več zdržati stiske, konfliktov ali odtujenosti, ki se je pojavila v odnosu. O vsem tem bi želel/a govoriti s terapevtom, vendar partner to izrazito odklanja. To ne pomeni, da je eden ali drugi v večji ali manjši stiski, temveč da sta stisko zmožna in pripravljena reševati na različne načine (eden bolj odprto in s pomočjo terapevta, drugi pa z umikom vase, razmišljanjem, molkom).
Izkušnje v relacijski družinski terapiji kažejo, da se kakovost odnosa laže in hitreje izboljša, če se terapije udeležita oba. To velja tako za osebne stiske, kot za težave in konflikte, ki izvirajo iz odnosa. Najpogosteje pa so vir konfliktov različni družinski vzorci, načini čustvovanja in funkcioniranja, ki jih vsak od njiju prinese v odnos in jih je treba “uglasiti”. Glede teh vzorcev (ki so najgloblji) pa se pojavlja tudi največji odpor, da bi jih nekdo ozavestil, prevrednotil ali spremenil.
Če pri možu/ženi obstaja izrazit odpor do terapije, tako stanje oba spravlja v veliko stisko – eden čuti, da ne more več tako naprej, da se mora nekaj nujno spremeniti, da se morata pogovoriti, se zjokati ali “do konca skregati”, da bosta lahko gradila drugače in na novo; drugi pa čuti vedno večji pritisk, da je nerazumljen, se še bolj zapira vase in odklanja vsako spremembo, ki se mu vsiljuje “od zunaj”.
Veliko odporov do terapije izhaja iz strahu pred (usodno) spremembo, ki jo po prepričanju moža/ žene lahko prinese terapija (npr. mož/žena se bo hotel/a ločiti od mene; hotel/a bo, da prekinem stike s svojo mamo ipd). Temu se pridružuje še strah pred terapevtom (npr. kaj bo “zahteval” od mene, koliko bo “silil vame”, komu bo dal prav, kaj bo naročal, koliko me bo znal razumeti, slišati, zaščititi …). Sploh moški pogosto nočejo govoriti o sebi, saj menijo, da je to znamenje šibkosti. Mnogo jih je tudi prepričanih, da pravi moški svoje probleme znajo rešiti sami, da problemi, ki se tičejo odnosov niso tako pomembni ali da se bodo rešili sami od sebe/bodo prešli, če jim ne bomo posvečali pretirane pozornosti. Mnogi imajo preprosto odpor do tega, da bi “tuji osebi” govorili globoko osebne stvari.
Na terapijo ni mogoče nikogar siliti, saj je pogoj za terapevtsko delo to, da je vsak posameznik pripravljen in motiviran spregovoriti o sebi, poslušati partnerja in po potrebi nekaj spremeniti. Čeprav je napredek počasnejši, se terapije lahko udeleži tudi samo tisti od partnerjev, ki si tega želi, saj tudi spremembe pri enem od partnerjev prinašajo spremembe v razumevanje sebe, svojih družinskih vzorcev ter odnosa. V nekaterih primerih in če ne gre drugače, je tudi to lahko pot do nove kakovosti odnosov in življenja.
Kadar se terapije udeležuje samo mož ali žena, je dobro, če:
- je drugi partner pripravljen priti vsaj na en razgovor (tudi če pride samo povedat, zakaj se terapij ne bo udeleževal). Praksa kaže, da se precej partnerjev po takšnem razgovoru odloči za udeležbo na terapiji;
- vsaj soglaša oziroma sprejema, da mož/žena sam/a hodi na terapijo (in se ima možnost kadar koli vključiti v terapijo);
- sta se o terapiji zmožna (mirno) pogovarjati med sabo (brez prepirov, očitkov, občutkov krivde …).